Nevarnost samodiagnoze

Kadar se ljudje srečamo z zdravstvenimi težavami po navadi želimo vedeti kaj natančno se dogaja z nami. Nekatere težave so nam že znane in so večinoma prehodne (prehladi, nahodi, alergije …) ter nam že tako domače, da jih znamo sami pozdraviti.
Na podlagi znakov (recimo glavobol, vročina, vneto grlo …) določimo za katero bolezen (gripa, angina, bronhitis …) gre. Z drugimi besedami, prepoznati bolezen pomeni diagnosticirati (diagnozo nam po navadi postavijo zdravniki).

Težava nastopi, kadar se začnemo soočati z znaki, ki jih do tedaj nismo bili vajeni. Največ težav nam po navadi povzročajo tisti znaki, ki niso telesnega izvora. Te težave so psihološkega izvora kot npr. težave s koncentracijo, stalno prisoten nemir, jokavost, izbruhi jeze in podobno.

Če smo na ta duševna stanja vajeni od otroštva, se nanje navadimo in jih velikokrat ne problematiziramo. Problematične lahko postanejo v odrasli dobi, kadar nas drugi nanje opozorijo. Šele takrat začnemo opažati, da morda drugi nimajo takšnih znakov oz. težav in da bi lažje živeli oz. več dosegli, če teh težav ne bi imeli.

Veliko ljudem na tem področju manjka znanja, zato začnejo iskati informacije, ki bi jim pomagale te težave rešiti.
Večina nas informacije po navadi najprej išče na internetu. Med njimi najdemo veliko koristnih informacij – žal pa so prenekatere tudi zelo nestrokovne in zavajajoče.

Če nam primanjkuje osnovnega psihološkega znanja, si lahko tudi strokovno neoporečne informacije razlagamo precej po svoje. Največkrat to vodi v samodiagnosticiranje in žal posledično v napačno zdravljenje.

Velikokrat ljudje zaidemo na razne forume, kjer med seboj komunicirajo ljudje, ki imajo podobne težave kot mi. Nemalokrat se zgodi, da nas njihove tragične zgodbe posrkajo in prestrašijo do te mere, da postanemo še bolj pozorni na znake in simptome, ki jih imamo in jih začnemo doživljati še bolj intenzivno kot smo jih do tedaj.

Bolj kot spremljamo te zgodbe, bolj postajamo pozorni na to kar se nam dogaja – nekaterim znakom, ki so v mejah normalne izraženosti, pa lahko začnemo pripisovati patološke razsežnosti. Lahko postajamo tudi vedno bolj zmedeni. Če na primer ugotavljate, da imate težave z osredotočanjem, lahko na spletu preberete, da je to simptom ADHD, spet drugje, da je to simptom shizofrenije, spet drugje je to simptom osebnostne motnje in drugje, da je to simptom izgorelosti. Vse te informacije so točne, vendar to ne pomeni, da imate vse te naštete diagnoze.

Zakaj je samodiagnosticiranje lahko nevarno?

Naj najprej poudarim, da samodiagnosticiranje ni življenjsko nevarno, lahko pa vas pahne v predolg ali nikoli zaključen osebnostni razvoj oz. nikoli dokončano osebnostno spremembo, ki bi vam pomagala rešiti vaše težave.

Naj razložim na primeru:

Pred leti je na terapijo prišla gospa srednjih let zaradi težav v odnosih – na začetku svojih 40-ih let je ostala brez vseh prijateljev, težave je imela tudi v partnerskem odnosu kot tudi v odnosu s svojimi otroki. Zaradi prepogostih izbruhov jeze (nekaterih se ni mogla v celoti spomniti), si je najprej pripisala mejno osebnostno motnjo, kasneje je ugotovila, da ima verjetno epizodično impulzivno motnjo, nato je nekoliko kasneje spet razmišljala, da je njeno vedenje podobno nekomu, ki ima Aspergerjev sindrom.

Na terapijo je prišla z idejo, da bo nekaj obiskov dovolj, da se nauči novih strategij, ki ji bodo pomagale, da bo z novim vedenjem preprečila takšne izbruhe. Tudi to je kot možno rešitev prebrala na internetu.
Vsako uro terapije je začela s pripovedovanjem o novem dogodku, ki se ji je zgodil v prejšnjem tednu, ko jo je jeza tako preplavila, da je ponovno izbruhnila.

Ob koncu tretjega meseca terapije je začela naslavljati teme, ki so kazale na vzrok njenih težav. Zato sva sklenili nov dogovor, da preideva na dolgotrajno terapijo z odprtim koncem. Terapija z odprtim koncem pomeni, da se zaključi takrat, ko se vedenje spremeni do te mere, da se težave ne pojavljajo več.

Poglobljeno raziskovanje njene življenjske zgodbe je razkrilo nefunkcionalno soočanje z nenadnimi izgubami, odkrito govorjenje o zlorabljajočih odnosih v primarni in sekundarni družini pa razkrilo vzroke njene jeze. Ugotovila je, da je jeza pričakovan odgovor na zlorabe, ki jih je doživljala že vse življenje. Zlorab pred tem ni prepoznala kot problematične, ker je bila nanje vajena iz otroštva in so bile zanjo nekaj znanega. Nanje se je z vedenjem prilagodila. To vedenje pa žal kasneje, v vsakdanjem, odraslem življenju ni bilo funkcionalno.

Terapija je trajala pet let in pol. Zaključila se je nekaj mesecev po tem, ko je prepoznala vzorce s katerimi se je zapletala v toksične odnose, se z njimi soočila, jih predelala in si na novo zgradila življenje z novim partnerjem.

Zgoraj opisani primer je sestavljen iz več resničnih zgodb. Priča o tem, da za vsakim vedenjem, ki nam povzroča preglavice v odnosih, stojijo pomembne osebne zgodbe.

V kolikor pri reševanju svojih težav ostajamo pri samodiagnozi in iščemo strategije in tehnike za obvladovanje obremenjujočega vedenja, na dolgi rok svojih težav ne bomo rešili.

S strategijami in tehnikami za obvadovanje vedenja namreč ne moremo trajno spremeniti našega doživljanja in posledično vedenja. Tako kot z navadnim obližem ne moremo pozdraviti krvavitve, ki ima vzrok v sistemski okvari živčevja.

Zaključek: kadar se soočate s težavami v duševnem zdravju je vsekakor dobrodošlo, če se pozanimate kaj se vam dogaja in se podučite o osnovah psihologije, prebirate tako poljudne kot strokovne knjige. V kolikor pa težave ne prenehajo ali s časoma celo intenzivirajo – kar pomeni, da imate vedno več in več težav – pa je priporočljivo, da si poiščete strokovno pomoč, prepoznate vzroke svojega vedenja, se z njimi soočite in jih s pomočjo strokovnjaka predelate.

Naslednjič: Zakaj psihoterapija včasih tako dolgo traja?