Blog post

Cilji psihoterapije

14. julij, 2018Snežana Kragelj

Pogosto vprašanje klientov je, kolikokrat bom moral priti, da bodo simptomi izginili in/ali da mi bo bolje.

Psihoterapevtski proces pri vsakem človeku poteka nekoliko drugače, zato ga prilagajamo vsakemu posamezniku posebej. Prilagajata se tempo in način dela. Zato tudi terapevt načeloma ne ve, kolikokrat točno boste morali priti. Dovolite, da uporabim primerjavo iz vsakdanjega življenja. Recimo, da imate danes 100 kg in bi radi shujšali. Koliko km morate preteči, da boste shujšali na 80 kg? Odvisno je seveda od tega, v kakšni kondiciji ste v tem trenutku, ali imate izkušnje s tekom, ste bivši športnik, ali mogoče bolehate za kakšno boleznijo, kolikokrat na teden nameravate teči, boste prilagodili prehrano, koliko si v resnici želite priti do cilja itd. Dejavnikov, ki vplivajo na vaš cilj, je veliko. Podobno je pri psihoterapiji. Kako hitro boste dosegli želene spremembe, je odvisno od mnogih dejavnikov.

Vemo pa, da je naša motivacija povezana s smislom, ki ga vidimo v določeni aktivnosti. Če ljudje ne vemo, zakaj nekaj počnemo, po navadi tega ne počnemo, če pa to že moramo, to počnemo z velikim odporom. V kolikor ne vidimo smisla ali ne čutimo poslanstva ali nimamo postavljenega cilja, določenih aktivnosti enostavno ne opravljamo. Zato se tudi v psihoterapiji zavedamo, da je pomembno, da si postavimo cilje, smernice, vodila.

Spodaj navajam nekaj ciljev, ki si jih lahko zastavljate v psihoterapiji. Cilje v psihoterapiji jemljemo bolj kot smernice. Psihoterapija je namreč dinamičen proces, v katerem lahko odkrijemo dele sebe, ki jih še nismo poznali. Na podlagi novih spoznanj se lahko zgodi, da cilj, ki smo si ga postavili na začetku, nima več takšne privlačnosti in si raje postavimo drugega, za katerega na začetku procesa nismo niti upali razmišljati, da si ga bomo lahko postavili in tudi dosegli. K čemu torej lahko stremimo v psihoterapiji? K:

• zmanjšanju ali osvobajanju perfekcionizma,
• zmanjšanju bojazni, strahov,
• zmožnostim prenašanja zadovoljstva in polnosti drugih ljudi, ne da bi jim zavidali,
• zmanjšanju občutkov krivde,
• vzpostavljanju konstruktivne agresivnosti,
• zmožnosti razlikovanja lastnih čustev od čustev drugih,
• zmožnosti reči ne brez občutkov krivde in strahu,
• povečanemu občutku avtonomnosti,
• prevzemanju odgovornosti za lastne vzgibe, čustva in dejanja,
• povečanemu občutku samospoštovanja,
• zmanjšani potrebi po idealiziranju drugih,
• neodvisnosti od zunanjega mnenja,
• spoznanju vzrokov svojih težav, kako je prišlo do teh težav, in najdbi novih načinov funkcioniranja,
• odprtosti in pripravljenosti na pogovor z drugimi, vzeti si čas tudi za druge,
• spremenjenemu odnosu do staršev, opuščanju starih družinskih vzorcev, postavljanju generacijskih meja,
• sposobnosti razviti občutek pripadnosti k skupini in hkrati ohraniti svojo individualnost,
• sposobnosti empatije, zmožnosti identifikacije z izkušnjami drugih, pri tem pa ohranjati mejo med seboj in drugimi,
• zmožnosti vzpostavljanja trajnega ljubezenskega odnosa s partnerjem, sposobnosti dajanja in prejemanja,
• sprejemanju lastnih slabosti in meja,
• zmanjšani potrebi po nadzoru drugih ljudi,
• sposobnosti žalovanja in sprejemanja izgube,
• sposobnosti hrepenenja,
• zmožnosti upreti se lastnim skušnjavam,
• opuščanju zavisti, ljubosumnosti, sadistične želje po kontroli drugih in mazohistične drže samopomilovanja,
• sposobnosti razlikovanja notranjih zaznav od zunanjih dražljajev, fantazije od stvarnosti,
• razvijanju sposobnosti prepoznavanja lastnih čustev, poimenovanja čustev, doživljanja različnih čustev,
• sposobnosti občutenja notranje moči, energije, spontanosti in navdušenja,
• zmožnosti ločitve od premočne identifikacije s poklicno in drugimi življenjskimi vlogami,
• pripravljenosti na nove izkušnje.

Prejšnji članek Naslednji članek