Kdaj k psihoterapevtu

Psihoterapevtsko pomoč lahko poiščemo iz različnih razlogov. Lahko jo poiščemo zaradi tega, ker želimo izboljšati kakovost življenja, lahko zaradi stiske, ki nas ovira in otežuje kakovostno bivanje. Psihoterapija je primerna pomoč tudi pri raznih duševnih težavah ali motnjah.

Psihoterapija je primerna pomoč pri naslednjih težavah in motnjah:
• nizki samopodobi,
• težavah pri postavljanju meja,
• čustvenih stiskah,
• tesnobi, depresivnosti, anksioznosti,
• izgorelosti,
• čustveni preobčutljivosti, občutljivosti na kritiko,
• neodločnosti, odlašanju (težave z odločanjem, sprejemanjem odgovornosti),
• izgubi motivacije, smisla (občutek notranje praznine …),
• življenjskih krizah ob pomembnih življenjskih spremembah,
• obsesivno kompulzivnih motnjah,
• osebnostnih motnjah,
• stiski ob izgubi ali možnosti izgube (smrt, ločitev, žalovanje …),
• motnjah hranjenja (bulimija, anoreksija, kompulzivno prenajedanje, ortoreksija),
• psihosomatskih boleznih in težavah (ponavljajoči se glavoboli, motnje srčnega ritma, povišan krvni tlak, neustrezna telesna teža).

 

Kdaj psihoterapija ni ustrezna izbira oblike pomoči?

Nekatere težave in stanja ne omogočajo uspešnega psihoterapevtskega napredka:
• akutna psihoza,
• akutna močna depresija,
• paranoidna motnja,
• organske nevrološke poškodbe ali bolezni (demenca, delirij, epilepsija …),
• akutna odvisnost od alkohola ali drog, zelo šibak nadzor nad impulzi,
• odsotnost motivacije za psihoterapevtsko zdravljenje,
• nezmožnost vzpostavljanja odnosov,
• nezmožnost, da bi sledili terapevtskemu procesu,
• življenjske okoliščine, ki onemogočajo redno prihajanje na terapevtske seanse.

Pred začetkom psihoterapevtskega zdravljenja je treba pri težavah, ki onemogočajo uspešen psihoterapevtski napredek z zdravili stabilizirati akutno fazo motnje oziroma zaključiti detoksikacijsko fazo in abstinenčno krizo. Pri zelo hudih osebnostnih motnjah je potrebna stabilizacija z zdravili. Tudi pri antisocialni osebnostni motnji psihoterapija v večini primerov ni ustrezna izbira.

Psihoterapija tudi ni primerna oblika pomoči, kadar klient ni pripravljen za aktivno sodelovanje, ko ni zainteresiran za spreminjanje sebe in svojega vedenja.

Prav tako ni primerna oblika pomoči, kadar ima klient nerealna pričakovanja, kot so:
• »Sprememba bo hitra brez mojega večjega angažmaja.«
• »Simptome in motnjo bo odstranil terapevt z uporabo nekaj tehnik.«
• »Terapevt bo podal nekaj nasvetov in povedal, kako je najbolje ravnati v določeni situaciji.«
• »Dobro počutje bo prišlo samo od sebe.«