Psihološki nasvet št. 3: Da z dobrimi nameni ne boste naredili še večje škode …

V tretjem prispevku bom na kratko opisala, kaj se v našem telesu dogaja med travmo in zakaj je pomembno, da imamo v tem času ob sebi nekoga, ki se mu lahko zaupamo in se z njim pogovorimo.

 

Biologija strahu – kaj se v našem telesu dogaja med travmo?

Kadar doživimo /doživljamo nevarno ali ogrožajočo situacijo, se v naših možganih aktivira amigdala,  ki ji pravimo tudi center za preživetje. Le ta aktivira t.i. stresno os, spodbudi nadledvično žlezo, ki sprosti adrenalin (le ta nam omogoči, da se lahko iz situacije hitro umaknemo), noradrenalin (le ta nam omogoči, da se lahko agresivneje vedemo) in dopamin. Telo ima tako več energije in je pripravljeno na boj ali beg pred nevarnostjo.

Pri tem je zelo pomembno vedeti, da je ob aktivaciji stresne osi, prekinjen dostop do tistih centrov možganov, ki skrbijo za racionalno, logično razmišljanje. Nahajajo se v delu možganov takoj za čelnico in mu strokovno rečemo prefrontalni korteks. Če podam primer – ko v gozdu zagledamo medvedko z mladiči, ki se je ravnokar zapodila proti nam, v tistem hipu ne obstanemo zato, da razmislimo ali bi bilo mogoče bolje splezati na drevo, poklicati soseda lovca ali jo ucvreti kolikor nas noge nesejo. Ne preračunavamo in logično ne analiziramo, katera od teh možnosti je najboljša. V danem trenutku naši možgani tega ne zmorejo, ker je za preživetje bolj pomembno, da se iz ogrožajoče situacije čimprej umaknemo, kot pa da razmišljamo o najboljši možni rešitvi. Kadar v pogovornem jeziku želimo povedati, da smo reagirali hipno, brez razmisleka in se želimo izraziti bolj učeno, po navadi rečemo, da je: »adrenalin zalil naš prefrontalni korteks«.

Stresni odziv, poleg amigdale, ki nam pomaga preživeti in nas spravi v akcijo, vključuje tudi hipokampus, katerega naloga je preverjanje ali oz. kdaj je nevarnost že minila. In če je temu tako, s svojim delovanjem umirja amigdalo. Ko se amigdala začne umirjati, se začne umirjati in vračati v stanje ravnovesja tudi telo.

Če pa nevarnost še ni minila ali se celo stopnjuje, se aktivira t.i. druga stresna os. V telesu se začne poleg adrenalina in noradrenalina izločati še kortizol. Kortizol zavre vse telesne sisteme, ki jih za preživetje ne potrebujemo.  Tako telo dobi še več energije, ker varčuje s tistimi sistemi, ki v trenutku preživetja niso pomembni (prebavni, reproduktivni sistem in sečila se popolnoma izklopijo).

V opisani situaciji, ves čas  – no, nekateri bolj, drugi manj – občutimo nevarnost. To pomeni, da je naša stresna os ves čas aktivna. Ves ta čas imamo na voljo ogromno energije, ker pa smo v tej situaciji nemočni (nihče ne ve, kaj naj naredi, da nevtraliziramo virus), te energije ne porabljamo. Ta energija se kopiči v telesu in če je, kot temu pravimo v psihoterapiji, ne predelamo, zastane v telesu kot psihična energija. Le ta nas sicer ne boli, ne žuli, zaradi nje nam ni potrebno jemati zdravil in podobno. Dejstvo pa je, da ves čas občutimo povečano vzdraženost živčnega sistema, ki se lahko kaže kot nespečnost, povišan krvni pritisk, povečan srčni utrip, potrebna po nenehnem gibanju, potreba po nenehnem delu, nenehnem urejanju nečesa, lahko opozarja nase skozi sanje kot nočne more in podobno. Vpliva na to potrebo nimamo, ker ga upravlja simpatični živčni sistem, na katerega nimamo kontrole.

 

Kaj lahko pričakujemo, da se bo zgodilo po tem, ko bo nevarnost minila?

Če vsega kar občutimo in doživljamo ne predelamo, se potem, ko nevarnost mine, začnemo vesti na nov način. Tega »novega« vedenja ne povezujemo s tem kar se nam je zgodilo, ampak si enostavno pripišemo, da takšni pač smo – aktivni, dejavni, rečemo, da imamo radi urejeno stanovanje, za katerega recimo dnevno porabimo ure in ure, da ga uredimo itd. Psihične energije, ki nas peha v izčrpavanje ali neprimerno vedenje, se ne zavedamo in je zato niti ne moremo odpraviti.

 

Kakšne posledice nepredelane travme lahko pričakujemo?

Vse kar bom navedla v nadaljevanju so samo moja predvidevanja in jih pišem zato, da ponazorim dogajanje in da si boste lažje predstavljali povezavo med značilnostmi situacije, ki se nam dogaja zdaj in med tem, kako se bomo zaradi te situacije mogoče vedli v prihodnosti.  Lahko, da bomo:

• občutili večji strah pred bolnišnicami in zdravstvenimi domovi,
• vzpostavili odklonilen odnos do zdravnikov (ker nam v tej situaciji niso znali pomagati),
• pretirano preverjali čistočo rok tako svojih, kot naših otrok, od partnerja,
• nehote preverjali kako čisti so prostori, kamor smo vstopili itd.

Se pravi, vse to, kar zdaj že počnemo in občutimo.

Občutja, ki jih bomo mogoče zaradi te situacije doživljali, se bodo od posameznika do posameznika razlikovala, po moji oceni pa bodo zaznamovala večji del populacije. Kako moteče je lahko to vedenje? Spet je odvisno od posameznika, kako močno je doživljal to situacijo.

 

Kako omiliti posledice travme že v njenem nastanku, torej zdaj, ko jo doživljamo?

Posledice travme povzroča energija, ki je zastala v telesu. To so občutja močnega strahu in hkrati nemoči. Energijo lahko začnemo sproščati tako, kot sem opisala v prvem članku. Za predelavo travme pa je odločilen pogovor in sicer iskren pogovor o tem, kaj doživljamo. Strokovnjaki so ugotovili, da so posledice travme manjše, če imamo takrat ob sebi koga, s katerim se lahko o tem pogovarjamo. Nekoga, ki nas zna poslušati, nekoga ob katerem se počutimo sprejeti, ob katerem začutimo, da je naše doživljanje slišal in da mu je pomembno. Počutimo se varne.

Nekateri takemu poslušanju rečejo empatično oziroma sočutno poslušanje. Jaz ga bom poimenovala zdravilen pogovor.

 

Kaj ni zdravilen pogovor?

• Minimaliziranje pomeni, da dajemo v nič to kar sogovornica govori. Po navadi se to sliši nekako takole: »Ah, daj, kaj kompliciraš, sej ni tako hudo.«
• Tolaženje. Tolaženje, ki ima ravno nasproten učinek, kot bi ga radi dosegli, se sliši nekako tako: »Ne skrbi, res ne, ta situacija bo minila in potem se bomo vsemu temu samo še smejali.«
• Svetovanje: Svetovanje je način, ki ga najpogosteje uporabljamo. Žal ima na sogovornico ravno obraten učinek in se sliši nekako tako: »Najbolje bo, da v greš k psihiatru. Ni nujno, zna pa biti, da ti pa bo pomagal.« ali »V tej situaciji je moji mami pomagalo to, da ….«.
• Spreminjanje teme: Za sogovornico spreminjanje teme deluje kot šok: »A veš, ko sem bila jaz majhna se mi je zgodilo nekaj podobnega. Bili smo na morju, kjer so se nam na enem žuru pridružili sošolci iz srednje šole in to ravno tisti, s katerimi smo imeli največ problemov …« in v nadaljevanju razpredate svojo zgodbo na dolgo in široko, ki nima nič skupnega s tem, kar sogovornica govori.

 

 Kaj je zdravilen pogovor?

Osnovna značilnost zdravilnega pogovora je prisotnost. V pogovoru vzpostavimo stik oz. psihološki kontakt. To naredimo tako, da se popolnoma umirimo in (vsaj skušamo) začutiti, kaj čuti sogovornica. To je trenutek, ko smo z vsemi čuti (pogledom, sluhom, vedenjem, občutenjem) prisotni ob sogovornici.

V trenutku, ko govori, smo osredotočeni samo na njo, na to kaj govori in na to kaj ob temu občuti. Pustimo, da govori. Pogovor vzpostavimo in vzdržujemo tako, da raziskujemo doživljanje. To naredimo tako, da:

• postavljamo vprašanja na črko K (kaj, kako, kdaj, kje, kdo …),
• uporabljamo jaz stavke (kar slišim je to, da te je močno strah; zaznavam precejšno stisko …),
• preverjamo ali smo prav razumeli (če prav razumem …; to kar sem razumela je, da …; čutim, da ti je res hudo …).

Na tak način se bo napetost (zastala energija) v sogovornici zmanjšala. Umirila se bo tudi amigdala, s tem se bodo počasi aktivirali tudi centri prefrontalnega korteksa, ki nam pomagajo racionalno razmišljati. Umirjenost in prizemljenost ter logično razmišljanje pa nam vsem v teh trenutkih najbolj manjkajo.

Bodite en drugemu v oporo. Tako bomo lažje šli čez vse skupaj.

Vse dobro vsem nam!

 

P.S.

V članku namenoma uporabljam ženski spol. Vse navedeno seveda velja tudi za moške.