Psihološki nasvet št. 2: Zakaj je obdobje karantene tako naporno in kako si lahko olajšamo življenje v tem času?

19. marca, 2020Snežana Kragelj

Te prispevke pišem, da pojasnim, kaj večina od nas doživlja v karanteni. Če razumemo, kaj se nam dogaja, smo zmožni v večji meri nadzirati naše življenje in odzive. Pomanjkanje tega nadzora pa praviloma sproža psihološke težave. Psihologi znajo povedati, da igra močan občutek nadzora nad življenjem bistveno vlogo pri ohranjanju notranjega ravnovesja.

Temu, kar zdaj večina od nas doživlja, s psihološkega stališča rečemo travma. Ocenjujem, da jo doživlja zelo velik delež prebivalcev.

V nadaljevanju bom najprej opisala kdaj doživljamo travmo; dejavnike, ki jo v trenutni situaciji najpogosteje sprožajo; značilnosti strahu, ki ga ob tem doživljamo in na koncu nekaj napotkov za zmanjševanje intenzivnosti travme že v času njenega nastanka. Tako nam bo po koncu tega obdobja veliko lažje.

 

Kdaj doživljamo travmo?

Travmo doživljamo, ko občutimo močno povečan strah in hkrati nemoč, da bi karkoli naredili oz. preprečili dogodek, ki nas ogroža. Travmatični dogodki so lahko vojna, grozeča smrt, resna poškodba, spolno ali telesno nasilje, ugrabitev, mučenje, naravna katastrofa, čakanje na diagnozo življenjsko nevarne bolezni … Travmo doživljamo tudi kadar smo priča travmatičnemu dogodku, ki ga doživlja druga oseba.

Ob travmi se sprožajo v telesu ogromne količine stresnih hormonov, zaradi katerih telo lahko tudi otrpne in se ne more braniti.

 

Dejavniki, ki v trenutni situaciji sprožajo travmo

Značilnosti trenutne situacije in zakaj jo lahko opredelimo kot travmatično:

  • Virus, ki razsaja, je tudi življenjsko nevaren. Nihče od nas ne ve, kako se bo odzval na virus.
  • Virus resno ogroža rizično skupino ljudi. Skoraj vsak od nas ima sorodnika, prijatelja, ki je v rizični skupini.
  • Virusa, ki je nevaren za naše zdravje, ne vidimo. Zato ne vemo (nimamo kontrole) kdaj smo v nevarnosti in kdaj ne, zato je naša pozornost ves čas povečana in bolj intenzivna.
  • Virus se lahko naseli v vsakem človeku, zato je človek človeku postal potencialna nevarnost.
  • Zdravniki, h katerim se po navadi zatečemo, kadar smo bolni, nimajo zdravila za bolezen, ki jo povzroča virus.
  • Tudi zdravniki lahko zbolijo.
  • Iz sosednje države poslušamo katastrofične novice.
  • Zaradi bolezni so zaprte meje. Ne moremo iz države, razen pod določenimi pogoji.
  • Odgovornost za naš strah ne moremo usmerjati na sam virus, ker ga ne vidimo, zato odgovornost za strah usmerjamo na zdravnike, politike in še koga. V resnici zdravniki in politiki skušajo zamejiti situacijo, ne morejo jo pa prekiniti ali kako drugače rešiti. Vsi smo nemočni. Edina rešitev, ki jo imamo, je socialna izolacija, da virusu preprečimo širjenje.
  • Kljub opozorilom, nekateri ne spoštujejo priporočil in nam s tem ogrožajo zdravje in življenje.

To je samo nekaj dejavnikov. Lahko bi jih nanizala še več.

 

Zakaj nas je tako strah?

Kadar govorimo o zdravju, vedno govorimo tudi o bolezni. Vsaka značilnost, ki sem jo zapisala zgoraj, vzbuja v nas strah pred to boleznijo, posledično tudi strah pred smrtjo. To se mi zdi pomembno poudariti, ker je eksistenčni strah največji možni strah, ki ga ljudje lahko doživimo. Vsi ostali strahovi izvirajo iz strahu pred smrtjo. Če bi bili ljudje večni, nas tega virusa in bolezni niti malo ne bi bilo strah.

Vse kar sedaj počnemo je boj za življenje. Kljub temu, da se tega v normalnih okoliščinah ne zavedamo, pa je vsem živim bitjem skupno to, da si želimo živeti. Zdaj toliko bolj občutimo, kako se radi družimo. Kako si radi sežemo v roke. Kako v resnici to potrebujemo zato, da ohranimo notranje ravnovesje. Zdaj se bomo o sebi naučili več, kot se lahko v šoli ali iz knjig.

Po navadi se s strahom pred smrtjo srečamo nekajkrat v življenju, in takrat je ta situacija omejena na nas, mogoče našo družino, nam bližnje. Zdaj  se s tem strahom sooča velik del populacije, ki ni omejen samo na Slovenijo, na Balkan, ampak je zajel skoraj ves svet. Vsak dan, 24 ur na dan. Človeštvo kolektivno doživlja strah pred smrtjo. To je tisto, kar tako intenzivno občutimo vsi skupaj. Da smo ekstremno prestrašeni in hkrati nemočni pred tem virusom. Doživljamo kolektivno travmo.

 

Kako zmanjšamo moč travme?

Za to, da zmanjšamo moč travme, ki jo doživljamo, pa v psihoterapiji svetujemo, da se o svojih občutkih in tem kar doživljamo in o tem, kar nas skrbi, pogovarjamo. Pomembno je, da imamo nekoga, ki nas sliši in da se počutimo slišani. S tem, ko govorimo o sebi, zmanjšujemo napetost, ki jo v nas konstantno povzročajo stresni hormoni. Zato je pogovor zdravilen, zato je tudi psihoterapija zdravilna.

Zato je potrebno v tej situaciji, ko smo zaradi varnosti socialno izolirani, najti načine, kako vzpostaviti pogovor – ali prek telefona, spleta … kakorkoli. Pomembno je, da ne ostanemo sami, da se (čeprav na daljavo) povežemo med seboj in si nudimo sočutje, razumevanje. Tako nam bo vsem lažje.

V jutrišnjem prispevku bom razložila kako deluje travma, kako pride do psiholoških posledic travme, ki ni predelana in podala nekaj nasvetov, kako speljati sočuten pogovor.

 

Vse dobro vsem nam.

Prejšnji članek Naslednji članek