Izstopite iz vrtinca anksioznosti

Anksioznost lahko razumemo kot strah, ki ga (čeprav na prvi pogled ni videti tako) ustvarjamo sami. Osredotočamo se na prihodnost, ki jo vidimo kot zastrašujočo. Tesnobo občutimo kot vznemirjenje, ki je neprijetno in nas izčrpava. Osredotočanje na neprijetne dogodke v prihodnosti nas lahko celo paralizira.

Anksioznost nas odpelje iz sedanjega trenutka in nas ločuje od tega trenutka, v katerem živimo. Anksioznost niti malo ni zabavna, ker pričakujemo ali celo verjamemo, da se bodo slabe stvari zgodile in nas to že v tem trenutku slabi.

Anksioznost je način, kako se kaže strah. Dodatne težave nam povzroča to, da marsikdo skriva, da nas je kdaj strah in da se nečesa bojimo. Najbolj trpijo tisti, ki izhajajo iz družin, kjer se strahu ni smelo kazati, kjer se je moralo biti močan, prenesti vse situacije “junaško”. Kjer je veljalo, da če te je strah, si šibak in da je to velika slabost.

Ljudje, ki čutijo veliko strahu v sebi in ga ne izražajo, zanikajo svoja čustva strahu. Pretvarjajo se pred seboj in pred drugimi. Vendar temu strahu ne morejo uiti. Ne morejo ga odložiti na knjižno polico ali v torbo in reči: »Danes me pa ne bo strah.« Skladiščijo ga v sebi in se pretvarjajo, da je vse v redu. Vendar s tem, ko strah prikrivajo, oziroma ga tlačijo, porabljajo precejšen del svoje energije, da takšno stanje vzdržujejo. To pomeni, da v vsakdanjem življenju ne morejo živeti sebe v celoti, ne morejo porabljati vse svoje energije, ker jo del ves čas usmerjajo za to, da tlačijo svoja čustva. To pomeni, kot da bi v sobi lahko prižgali največ brlivko, namesto 100 watne žarnice. Ignoriranje naših resničnih čustev nas preganja in nas drži stran od radostnega, izpolnjenega življenja.

Anksioznost se začne v mislih. Začne se kot majhna zgodba o tem, kar verjamemo, da nam manjka. Zaupanje. Potrpljenje. Moč. Precej pogosto menimo, da nam manjka nekaj, za kar ocenjujemo, da je pogoj za našo uspešnost. Menimo lahko, da nam manjka moči, zato prenehamo biti odločni. Menimo lahko, da nam manjka vztrajnosti, zato prenehamo biti proaktivni. Menimo lahko, da se ne zmoremo osredotočati, zato se prenehamo učiti. Sčasoma se nam z našim imobiliziranim vedenjem “dokazuje” naše mnenje o sebi. Nehamo biti odločni in proaktivni. Ker prenehamo živeti, se – logično – čutimo šibke in nemočne. Ker se teh zgodb o mini grozotah, ki jih tiho premlevamo v naših mislih, ne zavedamo, igramo vlogo nekoga, ki je preveč občutljiv, prestrašen, razdražljiv in jezen.

Če se v nekem trenutku zavemo te svoje »nove« vloge, in želimo postati nekaj drugega – želimo recimo postati pogumni, uspešni, srečni, zapeljivi … – se odločimo in spremenimo stil življenja. Postanemo bolj aktivni, si najdemo službo. Vse nekaj časa lepo teče, vendar se nam prej ali slej zalomi. Lahko nam zmanjka energije. Lahko ne vidimo smisla v tem kar počnemo. Spet zaidemo na stara pota. Nekateri pravijo, da se kar sesujejo. Sesujemo zaradi tega, ker temelji ne zdržijo, ker v ozadju še vedno teče program, ki vrti naše mini grozote, ki nam jemljejo energijo in nas ne podpirajo.

Upočasnjevanje

Kako se iz tega izpletemo? Upočasnimo. Iz šeste prestave najprej v peto, nato v četrto, in nato vse do prve. Ideal je prosta prestava. Čeprav zveni preprosto, pa v terapiji ljudi opozorim, da postopek upočasnjevanja ni tako enostaven. Enostaven ni zato, ker smo se leta in leta vedli na določen način, in ta način boste morali sedaj spremeniti. Kar zahteva kar nekaj angažmaja.

Upočasnjevanje pomeni usklajevanje telesa z umom. Bolj neposredno to pomeni, da se um pomiri in osredotoči na samo eno dejavnost, dejavnost v tem trenutku.

Tesnoba nas potegne ven iz sedanjega trenutka in zavrtinči naše misli. Upočasnjevanje nas vrne v telo, ki vedno obstaja v tem trenutku. Čustva (jeza, krivda …), ki prihaja iz nepriznane in neizražene anksioznosti, pogosto vre tik pod površino. S “površino” dobesedno mislim na telo.

Predstavljajte si, da je tesnoba varovalka in da zunanji dogodek deluje kot iskrica. Obkroženi z morebitnimi iskrami, bomo eksplodirali, če se predhodno ne bomo dejavno sami umirili.

Izberite nekaj čutnega, na kar se lahko zdaj osredotočite. Izberite nekaj, kar lahko slišite, vidite, okušate, vonjate ali se dotikate. Osredotočite se na občutke, ki se pojavijo v telesu, ko pijete kavo ali poslušate sodelavca, ki tipka v pisarni. Ko pride misel, in ta bo prišla, ji preprosto povejte: »Ne zdaj! Upočasnjujem!« Sčasoma se boste precej spretno upočasnjevali.

Ko se upočasnimo, ne ustvarjamo tesnobe, ki nato vodi do paničnih napadov, anksioznosti, kompulzivnih dejanj, izpadov jeze. Kadar dovolimo tesnobi, da prežema naše doživljanje, postanemo sužnji naučenih, avtomatskih reakcij, ki so temelj ponavljajočega se vedenja, le to pa spet ustvarja novo in novo tesnobo. Ko pa postanemo mojstri svojega notranjega sveta nam to daje možnost izbire odzivanja na dogajanje okrog nas. »Sedaj lahko opazujem življenje okrog sebe« boste nekega dne rekli in uživali v sebi.

Povzeto po GoodTherapy.org