Kako poiskati psihoterapevta in kako najti pravega zase? (2.del)
V prejšnjem članku ste prebrali razliko med kliničnim psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom ter v katerih primerih izbrati posameznega strokovnjaka.
V tem članku, ki je nadaljevanje prejšnjega, boste prebrali kako si pomagati pri izbiri psihoterapevta.
Kadar iščete psihoterapevta zase po navadi v njegovi predstavitvi zasledite poleg imena tudi naziv transakcijski analitik, psihoanalitik, realitetni terapevt, integrativni terapevt in podobno. Kaj vse to pomeni in kaj nam ti nazivi povedo?
Vsi nazivi povedo katero smer psihoterapije je terapevt študiral. V psihoterapiji obstaja več smeri (pristopov), zato se, če na tem področju niste podučeni, lahko zgodi, da se v kopici teh pristopov težko znajdete. V tem članku vam bom pomagala razumeti kaj posamezni pristopi pomenijo in kako se odločiti za terapevta, ki bo pravi za vas.
Oglejmo si najprej kateri psihoterapevtski pristopi obstajajo.
Kateri psihoterapevtski pristopi obstajajo?
Psihoterapevtske pristope klasificiramo glede na paradigmo, na kateri temeljijo (Žvelc, 2011):
1. Psihoanaliza, psihoanalitične in psihodinamske psihoterapije
2. Vedenjske in kognitivne terapije
3. Eksistencialne in humanistične psihoterapije
4. Sistemske psihoterapije
5. Integrativne psihoterapije
Vsak psihoterapevtski pristop pripada določeni paradigmi.
V skupino psihoanalitičnih recimo spadajo klasična psihoanaliza, analitična psihologija, relacijska psihoanaliza, skupinska analiza, psihoanaliza temelječa na teoriji objektnih odnosov. Psihoanalitične terapije se usmerjajo na same vzroke simptomov, ki ležijo v našem nezavednem. To pomeni, če imamo recimo anksiozno motnjo ali depresivnost bomo pri psihoanalitičnih terapijah iskali kaj je v ozadju teh problemov, simptomov, kje so korenine teh problemov. Po navadi so ti vzroki najdeni v zgodnjih izkušnjah v otroštvu. Cilj je predelava teh izkušenj, dobiti uvid, kako se ti simptomi povezujejo s temi izkušnjami iz preteklosti. Zanima nas kaj je dejansko v ozadju problema. Zato so psihoanalitične psihoterapije bolj dolgotrajne, bolj globinske, ker se osredotočajo na sam izvor problema.
V nasprotju s tem so vedenjske in kognitivne terapije, ki so po navadi krajše, usmerjene v sedanje probleme, ki izhajajo iz tega, da so problemi, simptomi posledica nekih negativnih avtomatskih misli, prepričanj ali nefunkcionalnih vedenjskih vzorcev. Primer takšne terapije je lahko recimo oseba, ki ima težave vzpostaviti stik in komunicirati z drugimi. V terapiji lahko ugotovimo, da so prepričanja, ki jih ima takšna oseba, da bo s tem ko bo kaj rekla, lahko prizadela drugega ali da bo recimo naredila napako in se tega močno boji. Zato ne gre v družbo, čeprav si tega želi. Cilj vedenjsko kognitivne terapije bo v tem, da oseba spozna, da ta prepričanja niso resnična. Cilj je sprememba vedenja in mišljenja. Terapija bo usmerjena v spremembo vedenja in sicer jo bo terapevt spodbujal, da za začetek naredi vsaj najmanjši korak v smeri spremembe vedenja in recimo za kratek čas spregovori z nekom (blagajničarko, prodajalko …).
Med vedenjske in kognitivne terapije spadajo vedenjsko kognitivna terapija, na čuječnost usmerjena kognitivna terapija, racionalno emocialna vedenjska terapija in druge.
Tretja skupina so humanistični psihoterapevtski pristopi, ki izhajajo iz tega, da so dostikrat simptomi in problemi povezani s tem, da čutimo, da nismo avtentični, da nismo v stiku sami s sabo. Čutimo, da je nekaj narobe in dostikrat ne vemo povedati kaj natančno. Primer tega je recimo oseba, ki živi po pričakovanjih nekoga drugega. Nemalokrat se zgodi, da se ljudje odločijo za določen študij, ker starši tako pričakujejo in jim sugerirajo, da ta študij vpišejo. Ljudje lahko šele čez leta, ko že opravljajo določen poklic ugotovijo, da jim ta ne ustreza. Cilj teh terapij po navadi je, da ugotovimo kaj v resnici želimo, kaj v resnici smo, najti stik s seboj, najti smisel, poiskati svoje vrednote in osvobodit proces osebnostne rasti.
Med humanistično psihoterapevtske pristope spadajo eksistencialna analiza, logoterapija, transkacijsko analitična terapija, gestalt, realitetna, psihodrama, nedirektivna – na klienta usmerjena terapija, transakcijska analiza, transpersonalna, telesne terapije in druge.
Sistemske terapije izhajajo iz tega, da je vsak sistem (skupina, družina, partnerska zveza) sklop vzajemno povezanih enot. Sleherno obnašanje, sleherna posameznikova težava oziroma simptom je odraz akutne ali kronične motnje v čustvenem ravnovesju celotnega sistema. Sistemska družinska terapija je namenjena reševanju težav v odnosih med parterjema oziroma med družinskimi člani. Najuporabnejša je pri obravnavi družine, kjer vsak posameznik predstavlja del sistema, družinska patologija pa ustvarja posameznikovo neustrezno vedenje. Če je težava enega od članov družine zelo huda, večje ali manjše posledice na različnih področjih življenja čutijo prav vsi družinski člani. (2) K sistemskim pristopom spadajo različne družinske terapije kot so strukturna družinska terapija, kratka terapija, usmerjena na problem, strateška družinska terapija in druge.
V zadnjem času so v porastu integrativni pristopi, ki izhajajo iz tega, da je dobro pogledati človeka kot celoto in upoštevati vse te različne dimenzije.(1) Upošteva se tako kognicijo (razmišljanje), vedenje, čustva, telo, pozorni smo na medosebne odnose, na duhovno dimenzijo in upoštevamo socialno kulturno dimenzijo in okolje. Ti pristopi integrirajo te različne pristope in skušajo delovati celostno pri posamezniku.
Sem spadajo integrativna psihoterapija, na emocije usmerjena terapija, senzomotorična psihoterapija in druge.
Obstajajo tudi novejše oblike terapije, kot so EMDR (za zdravljenje PTSM), Na čuječnosti temelječa kognitivna terapija (uspešna pri preventivi ponavljanja depresivnih epizod), Terapija sprejemanja in predanosti (ACT) (usmerja se na to, da se ne borimo s svojimi simptomi, da sprejmemo to kar je in sledimo svojim vrednotam in ciljem), Na sočutje usmerjena terapija (gojimo sočutje, prijaznost in ljubezen do sebe in tako sprejmemo takšne kot smo). (1)
Pomembno je poudariti, da se pristopi med seboj ne izključujejo. Veliko pristopov se med seboj dopolnjuje, prekriva. Integrativne terapije imajo svoje korenine tudi v drugih paradigmah, realitetno psihoterapijo pa bi lahko uvrstili tudi med vedenjske oziroma sistemske terapije.
Naslednjič: Kako vedeti, kateri psihoterapevstki pristop je za vas najboljši in kako preveriti ali je psihoterapevt res strokovno usposobljen.
Viri:
1: https://www.youtube.com/watch?v=kTb4kr7Lvas&t=993s
2: https://www.psihoterapija-ordinacija.si/psihoterapija/oblike-in-vrste-psihoterapije/vrste-psihoterapije-pristopi
3: Žvelc M. (2011). Kaj je psihoterapija? V M. Žvelc, M. Možina in J. Bohak (ur.), Psihoterapija (str. 1-9). Ljubljana: Založba IPSA.
4: Možina M. in Ocvirk T. S. (2020): Sodobna družba je na pragu kolektivnega samomora: intervju s psihiatrom in psihoterapevtom Miranom Možino. V Kairos, volumen 14, 299-308.