Stik je pomembna človeška potreba, vendar smo pri vzpostavljanju stika še vedno zelo nespretni

19. marca, 2019Snežana Kragelj

Nihče ni osamljen otok.
Ljudje potrebujemo zdrave odnose, zato, da se razvijamo in smo uspešni.

 

Johann Hari v svoji knjigi Lost Connections opisuje svoje izkušnje pri delu na področju travme in duševnega zdravja. Ugotavlja, da je srž skoraj vsega trpljenja prekinjena povezava, za katero nismo našli načina, kako jo ponovno vzpostaviti.

Hari v svoji knjigi govori o izkušnjah pri delu v kliniki za debelost, kjer so se zdravili pacienti s prekomerno težo. Da bi izgubili precejšen del svoje teže, so pod nadzorom uživali tekočo hrano. Zdravljenje je bilo uspešno in mnogi izmed njih so odšli iz klinike za več deset kil lažji.

Kar se je zgodilo kasneje ni predvidel nihče. Nekateri izmed njih so ponovno pridobili težo, nekateri so doživljali celo psihotične epizode, ena oseba je naredila samomor. Ko so raziskali zakaj so mnogi od teh bolnikov imeli takšne težave so zdravniki odkrili nekaj pomembnega: čas, ko se je vsak bolnik začel prenajedati, je bil običajno povezan s travmatskim dogodkom, ki ga niso znali obvladati drugače, niso imeli drugega mehanizma obvladovanja. Hari je povzel ugotovitve, kot je ta: “Kar smo mislili, da je problem je bil pogosto simptom težave, o kateri nihče ni vedel ničesar.”

Povezanost je izkušnja enosti

Seveda, to ne pomeni, da vsak posameznik s prekomerno telesno težo trpi nekakšno podzavestno travmo. Bistvo je, da so številni stalni problemi, ki jih ne moremo rešiti, pravzaprav simptomi globljih težav, ki se jih morda ne zavedamo. Hari to primerja z dimom goreče hiše: lahko se trudite razkaditi dim, toda s tem ne boste ugasnili ognja.

Največji problem v življenju večine ljudi je travma. Travma je tisto, kar ustvarja nezmožnost povezovanja z drugimi. »Travma« ni izraz, namenjen najhujšim in največjim grozotam, ki jih lahko doživimo. Vsakič, ko nas nekaj prestraši in tega strahu ne prebolimo, se ustvari travma. Ko ne verjamemo, da se lahko spopademo z določenim problemom ali določenimi dražljaji, se temu prilagodimo tako, da to zanikamo ali se mu na kak drug način izognemo.

Naslednje ste verjetno že slišali: »nasprotje odvisnosti ni treznost, temveč povezanost.« »Najpomembnejši steber sreče je občutek pripadnosti.« Kulture, ki so bolj povezane v skupino so bolj mentalno zdrave. Ljudje, ki so sami, pogosto prej zbolijo in prej umrejo.
Ljudje smo odnosna, plemenska bitja. Temu se ne moremo izogniti, kljub temu, da bi mnoge zelo individualistične kulture želele, da bi verjeli, da smo individualisti. Nihče ni otok zase. Rojeni smo skozi povezavo, in s povezovanjem z drugimi dosežemo praktično vse ostalo v življenju. Ne želimo samo zdravih odnosov; potrebujemo jih.

Povezava je tako pomembna, vendar smo jo pogosto spregledali in na voljo je le malo virov, ki ljudem omogočajo, da vzpostavijo resnično povezavo v svojem življenju. Vendar pa obstaja nekaj bistvenih usmeritev, ki pri tem lahko pomagajo.

Spoznajte, kaj je povezava

Povezava je izkušnja enosti. To so posamezne izkušnje, ideje, občutenja, misli, ki se lahko med sabo povežejo. To je občutek pripadnosti drugi osebi, skupini ali nečemu večjemu od sebe.

Ko gledate športni dogodek s prijatelji, ste z njimi povezani. Ko se z družino zberete za večerjo ali ko se drugi osebi odprete in izrazite svoje pristne občutke ali ugotovite, da imate nekaj skupnega z nekom, doživljate povezavo.

Razvili smo svet, kjer ustvarjamo veliko več povezav kot kdajkoli prej, vendar je ravno ta digitalni svet prekinil povezavo oz. spodbudil nastajajnje nepristnih povezav – kar ne deluje. Ne morete se pretvarjati, da občutite povezanost, če je ne. To ni nekaj kar intelektualizirate. To je nekaj, kar čutite.

 

Naučite se avtentično povezati z drugimi

Za povezavo je potrebna pristnost. Internet in družabni mediji nas navidez povezujejo, vendar nas odklapljajo od sebe in drugih. Hkrati smo povezani vendar ne prisotni. Tako postajamo nepristni. Omogočajo nam, da ujamemo, uredimo, filtriramo in objavimo informacije v javnost. Zgradimo si fasado našega življenja, ki je lahko precej daleč od resničnosti. Takšna povezanost še bolj oddaljuje. Bolj kot smo »povezani« preko socialnih medijev, manj pristnega stika imamo z drugimi in samimi seboj.

 

Osredotočite se na povezovanje, ne na njegovo sprejemanje

Da bi se povezali z drugimi, jim moramo dati čas, deliti iskrene občutke, izkušnje in biti odprti. Z drugimi se ne povežemo takrat, kadar skušamo pridobiti odobritev, pohvalo, spoštovanje od drugih. Večina ljudi verjame, da je povezava nekaj, kar si zaslužijo s tem, da so “dovolj dobri”, ko res naredijo nekaj, kar je dovolj dobro za druge. Kadar se trudimo, da bi bili všečni drugim, prekinjamo pristno povezavo s seboj in drugimi.

V procesu ponovne vzpostavitve povezave z drugimi lahko ugotovimo, da dejansko ustvarjamo povezavo sami s seboj.

Če je zdravljenje vrnitev k celoti, potem lahko rečemo, da je zdravljenje od travme pot nazaj k drugim, k povezovanju, da lahko ponovno zaupamo sebi in drugim. Gre za reintegracijo v lahkotnost, mirnost in pripravljenost, življenje postane takšno, kot je. Ne čakamo na druge, da začnejo in ohranjajo to povezavo. Naša lastna pripravljenost je, da poskusimo znova, da smo ponovno ranljivi, da smo na voljo drugim, da dosežemo in postanemo aktivni del naših skupnosti, družin in skupin prijateljev.

Kadar ponovno vzpostavljamo povezavo z drugimi ugotovimo, da dejansko ustvarjamo povezavo z nami samimi. Ko smo videni, sprejeti in ljubljeni zaradi tega, kar smo, kako mislimo in kaj čutimo, pridobivamo izkušnjo, da je v redu biti takšen, kakršen si.

Če je naša osrednja človeška potreba povezati se z drugimi, potem je najpomembnejši del zdravljenja naših čustvenih ran omogočanje, da se spet odpremo. To je preprosto naša pripravljenost, da se pokažmo takšni kot smo.

Pokazatelj našega duševnega zdravja je, da svoj čas in energijo dajemo tistim, ki jo spoštujejo in cenijo ter njihov čas in energijo vračajo nazaj. Kadar gremo skozi življenjske preizkušnje in ponovno najdemo pot k povezanosti, smo na koncu močnejši, bolj v stiku s sabo in bolj pripravljeni ceniti to, kar imamo.

 

Povzeto po: Brianna Wiest; https://medium.com/s/story/if-connection-is-our-core-human-need-then-why-are-we-so-bad-at-it-a904ae486a48

Prejšnji članek Naslednji članek